Smo štiričlanska družina. Oba z možem delava, otroka sta predšolska. Zaslužim 1.300 evrov neto, mož pa približno 800 evrov neto. Imamo neprofitno najemniško stanovanje z le 107 evri najemnine. Vodim bilanco izdatkov, spremljam porabo …

Vendar smo kljub temu konec meseca povsem suhi. Mož je do septembra lani zaslužil po 650 evrov, kljub temu vedno vozi dobre avtomobile z izgovorom, da je to za družino. Nenehno je v limitu, lani si je vzel premostitveni kredit, ker je prekoračil limit. V skupno gospodinjstvo prispeva od 200 do 250 evrov mesečno. Kljub spodobnemu zaslužku meni denar kopni in sem težko nad gladino. Zdi se mi, kot da delamo le za sproti. V sedmih letih nisva prihranila niti centa. O morebitnem nakupu lastne nepremičnine si ne upam trenutno niti sanjati. Tadeja

ODGOVOR:

Ko skupne finance ne delujejo kot bi morale

Imeti skupne finance je prava umetnost. Zahteva visoko stopnjo zaupanja, iskrenosti, kompromisov, skupnih ciljev, načrtovanja itn. In ravno zaradi tega ima verjetno veliko ljudi ločene finance. Ker je to prav poseben projekt. Kot sem napisla v svoji knjigi Anini finančni recepti – za dobro finančno kondicijo … Nekateri imajo celo tako ločene finance, da partnerja drug za drugega ne vesta, kakšne prihodke imata, kaj šele odhodke. Njuna poraba sredstev temelji na medsebojnem dogovoru, po navadi brez natančnega pregleda skupnih odhodkov in prihodkov. To pomeni, da se partnerja preprosto dogovorita, kdo na primer plača položnice za stanovanje, kdo hrano, kdo stanovanjski kredit, oblačila za otroke itd. In to nekaj časa lahko tudi deluje, vse dokler se pri katerem izmed partnerjev kaj ne zalomi. Morda zaradi neenakomerne porazdelitve porablja več, kot ima na voljo, morda čuti, da v osnovi nima nadzora nad denarjem, ali pa se pojavi neki nepredvideni izdatek, ki mu pokvari finančno sliko. In potem je treba nekaj spremeniti. Zelo spremeniti, sicer se partnerja vse bolj prepirata, si povzročata nepotreben stres, občutek manjvrednosti in se na koncu lahko celo razideta …

Zgodba kot je Tadejina je podobna eni izmed prejšnjih zgodb, kjer je gospa bolj kot ne sama skrbela za družino. Razlika je le v tem, da sicer obstaja partner, ki pa bolj ali manj skrbi zase. Ni skupnih financ oz. skupni prihodki in obveznosti niso ustrezno prerazporejeni. Zelo pohvalno sicer, ko posameznik že sam odkrije srž problema, to, da npr. soprog premalo prispeva v skupno gospodinjstvo in da je vse, v kar se po njegovem mnenju splača investirati, avtomobil. To gotovo ni pravi način ravnanja z denarjem in na žalost pogosto lahko tudi razlog razhoda. Vprašanje je, koliko časa ima človek še potrpljenje spremljati takšno ravnanje in nositi finančno breme.

Dva predšolska otroka, bosta potrebovala čedalje večjo finančno pomoč, in če je že zdaj težko, bo pozneje še težje. Obveznosti partnerje bodo vedno večja ovira na poti do finančnih ciljev in težko jih bo doseči, ko pa bo potrebno konstantno krpati finančne luknje.

Sledi OBVEZEN odkrit pogovor in pregled družinskega proračuna. Brez tega ne bo šlo.

Skupaj je potrebno pregledati vse obstoječe obveznosti, se o njih pogovoriti in se dogovoriti, da se novim posojilom enostavno reče NE in prav tako koriščenju limitov itd. Pogledati je potrebno koliko znašajo skupni prihodki in kakšni so na drugi strani odhodki. Potem pa se enostavno (ja, vem, to je najtežje) dogovoriti in sorazmerno prispevati v skupni proračun. Seveda nekoliko več prispeva tisti, ki ima višje prihodke, a se to lahko zelo hitro obrne in takrat je potem potrebno to spremeniti. Sledi pregled vseh obveznosti. Vem, velikorat se nam potem to zdi nepravično, češ, saj ima vse partner in ne jaz in je bil denar porabljen za stvari, ki nam niso bile skupne, pa vendar. Smo eno in dokler smo eno, potem je treba tako tudi reševati izzive. Sicer tako vsi vemo kaj sledi.

Skupne finance in skupni finančni cilji

Potrebno je narediti načrt, kako čimprej odplačati dolgove, a pri tem pozor! Ne smemo razmišljati o tem kako bi jih morda refinancirali s podaljšanjem dobe… To je le metanje peska v oči. Pogovoriti se moramo o skupnih finančnih ciljih. Moramo jih imeti, sicer ne vemo, kam plujemo. Moramo vedeti, kam si želimo priti, in tem željam slediti. Skozi pogovor ugotovimo, kaj nam pravzaprav največ pomeni. Nekateri cilji bodo gotovo različni, tisti glavni pa morajo biti skupni (nakup nepremičnine, pokojnina, šolanje otrok itd.). In te zadnje je dobro napisati ter jih imeti nekje na vidnem mestu. Tako vemo zakaj delamo, zakaj si želimo spremeniti ravnanje z denarjem in spremljali bomo svoj napredek.

Torej, “samo” odkrit pogovor in volja.