Sem 65-letna upokojenka, ki ima 920 evrov pokojnine. Vem, marsikdo bo rekel, da se nimam kaj pritoževati in da sem lahko srečna, a vseeno komaj še živim in sem zelo nesrečna.” Tako se začne pismo bralke, ki prosi za pomoč …
Imam kar štiri posojila, od tega tri na banki in na zasebnem podjetju in te obremenitve skupaj znašajo 420 evrov. Potem imam še dva limita, oba po 2.000 evrov. Enega na eni banki in drugega na drugi. Ker to ni bilo dovolj, sem si pomagala s kreditnimi karticami. Na eni imam 850 evrov limita, na drugi 400 evrov, na tretji pa 600 evrov. Zdaj sem se enostavno tako zapletla, da se ne znam več odplesti. Ko sem pred letom dni refinancirala prejšnje obveznosti, sem si rekla, da bom sedaj pa spremenila svoj odnos do denarja. A poglejte me zdaj – v tako kratkem času sem spet na istem oz. na slabšem. Res ne vem, kaj naj naredim. Ne morem tako živeti. Možu si ne upam nič reči, saj je popolno nasprotje mene. Je varčen, zna z denarjem. Ima 1.300 evrov pokojnine. Poleg tega ima tudi privarčevan denar. Če bi mu karkoli omenila, bi znorel, zato sem raje tiho in trpim. Ne vem sicer, koliko časa bom še lahko in tega me je strah. Imate kakšen nasvet? Majda
ODGOVOR:
To pa res ni življenje, ki bi si ga človek zaslužil po več desetletjih dela. Ja, lepo, iskreno napisano. Res je ogromno ljudi, ki bi si želeli takšne pokojnine in marsikdo bi z njo ravnal čisto drugače. No, vsaj mislijo, da bi. Pa vendar je na svetu tako, da za tisto kar nimamo, menimo, da bi ravnali drugače, in da tisto, kar imamo, premalokrat cenimo. Le kako bi s pokojnino drugače ravnali, če nam pa tudi prej, ko smo bili zaposleni ni bilo potrebno? Družinske finance so bile od nekdaj ločene, vsak je vedel, kaj so njegove obveznosti, in vsak je delal po svoje. To ni način, ki bi ga jaz zagovarjala, saj slej ko prej pride do hudih težav. Če ne prej, pa v tretjem življenjskem obdobju, ko bi morali uživati v sadovih preteklega dela. In glede na višino pokojnine, bi težko rekli, da je bilo kdajkoli čutiti pomanjkanje.
Pa vendar … Vsaka situacija, v kateri se znajdemo, je tam s prav posebnim namenom. Nekaterim je finančno življenje očitno večkrat pogledalo skozi prste, zdaj pa se je nekdo odločil, da je čas za novo lekcijo. In to ne glede na starost, saj za učenje ni nikoli prepozno.
Ponavadi ljudje od mene pričakujejo rešitev v smislu refinanciranja, pa vendar to pogosto ni prava rešitev. Tista, ki bi bila dolgotrajna. Če do danes nismo uspeli vzpostaviti ravnovesja in se naučili ravnati z denarjem, bomo to težko spremenili z novim posojilom. Nič drugače ne bo, morda kakšnih nekaj deset evrov več na računu, ki pa bodo ob naslednji manjši nepričakovani proračunski bombi izginili.
Včasih je pogovor in zaupanje ključ do uspeha
Po mojem mnenju je ključ do finančne ‘odrešitve’ temeljit pogovor s partnerjem, ne glede na to, kako težko nam je to, kako tega nikakor ne želimo deliti z njim … To je preizkus, ki ga moramo opraviti. pa čeprav pri 65-tih letih. In dlje ko odlašamo, slabše bo. Dolgovi ne bodo izginili, temveč bodo kvečjemu večji. Upokojenci ste na žalost omejeni s prihodki in nemogoče je od vas pričakovati, da boste zaslužili več. Zatorej morate pogledati, kaj lahko naredite danes. Morda imate kakšne stvari, ki jih lahko prodate in z njimi poplačate del dolgov, ali pa morda oddate del nepremičnine, s katerim boste prej poplačali dolgove.
Limitov in zasebnih posojil se moramo znebiti!
Vem, da večini to nič ne pomeni, še posebno v takšnih situcijah, pa vendar … Limit in zasebna posojila so nedovoljena (ja, tako sem jaz rekla), ker so obresti izredno visoke in jih izredno težko poplačamo. No, koga poznate, da bi se lahko tako hitro znebil limita? Jaz jih zelo malo … Vem, gre za velike spremembe in jih ni enostavno doseči, pa vendar so možne! V takšnih primerih potrebujemo le pogum in odločitev za to, da smo tokrat resnično pripravljeni spremeniti svoj odnos do denarja.