Ta primer moram razkriti, ker mi ne pusti spati! Primer, ki bi ga moral prebrati vsak in kjer se resnično vprašaš kje je etičnost s strani banke ali bolje bančnikov oz. še huje, finančnih svetovalcev v bankah? Obstaja sploh še kakšna meja? Čemu novi zakon?
Šokanten primer, ki mi nikakor ne pusti spati … Pred dnevi sem se lotila reševanja primera, kjer se je stranka znašla v resnično hudi stiski. Začelo se je z željo po lastni nepremičnini … Danes pa je iz te stiske moč priti le na dva načina: prodati nepremičnino, pri čemer ostaneš z brezposelno partnerko in dvema otrokoma na cesti ali pa doseči reprogram vseh obveznosti. Seveda je za 99 % ljudi, ki se znajdejo v takšni situaciji edina sprejemljiva rešitev reprogram, pa čeprav bi morali v takšni situaciji vklopiti razum in raje prodati nepremičnino, poplačati vse dolgove in začeti od začetka … A kaj, ko je do danes vse tako lepo teklo. Banka je vedno znova odobrila kredit, limit, vse dokler se ni začelo hudo lomit in banka naenkrat ni imela več posluha…
Kaj si misli večina
Kot ponavadi, sem se reševanja primera lotila na način, da sem stopila najprej v stik stranko, preverila kakšno je stanje obveznosti, kako je do teh obveznosti prišlo itn. Seveda bi večina, brez pogovora rekla: “Sama si je kriva, kaj se je pa tako zadolževala. Bančnik je zato, da ti da kredit. Vsi vemo, da ne moreš porabit več kot zaslužiš. Ne moreš iti v nakup hiše, če nimaš nič privarčevano … “ Se tudi jaz strinjam, pa vendar je ljudem v takšnih situacijah vseeno potrebno pomagati. Jih naučiti pravilnega ravnanja z denarjem in jim dati vsaj še eno možnost. Ob predpostavki, da se zavedajo svojih napak in da si želijo nove poti, seveda. In nenazadnje, če smo čisto iskreni, naj bi bila tudi vloga banke oz bolje finančnih svetovalcev v banki, prepoznati, kdaj je posameznik zrel za zadolžitev in kdaj ne, ter v kakšni meri. Imamo celo novi zakon, ki nam pomaga pri tem in nam pove kdaj lahko rečemo stop.
Razlog zakaj sem ta primer morala izpostaviti
Razlog, da sem danes sploh napisala ta blog, pa ni toliko zaradi samega primera (teh sem namreč vajena), kot je zaradi odnosa banke ali bolj konkretno, odnosa finančnega svetovalca v banki, ki je do danes podajal predloge za vse te odobritve. Predlagam, da si preberete njegov odgovor na moje sporočilo:
Odgovor, da nisem seznanjena s celotnim potekom zadolževanja stranke in kako je do prezadolženosti prišlo me je res dodobra pogrel. Le kako me ne bi, ko pa imam gotovo več informacij, kot pa jih ima bančnik oz. finančni svetovalec v banki. Komu bi vi zaupali več informacij? Tistemu, ki vas bo dodatno zadolžil (torej boste od sebe dali informacije, ki bodo v prid banki in boste pazili, da ne razkrijete preveč) ali pa tistemu, ki naj bi vam pomagal iz zadolžitve dolgoročno? Verjetno slednjemu, saj vam je v interesu razkriti celotno sliko, v kolikor želite, da vam resnično pomaga. Poleg tega pa je bistvo v tem, da je potrebno v takšnih primerih stopiti skupaj, narediti jasen, natančen plan odplačevanja obveznosti, pogledati koliko družina potrebuje skozi mesec in kakšno zadolžitev si v resnici sploh lahko privošči. Tega do danes banka ni naredila in več kot očitno tega niti ne zna. Poleg tega si raje zatiska oči pred nastalo situacijo kot da bi sprejela ponujeno roko …
Pot zadolževanja
A četudi ne bi, razpolagala z vsemi informacijami, bi bil že dovolj izpis iz Sisbon-a iz katerega se lepo vidi kako se je popotovanje do prezadolženosti začelo:
- Marec 2013 – odobren PK (potrošniški kredit), ki je bil poplačan aprila 2015 = stroški odobritve + zavarovanja (cca. 800 €)
- April 2015 – odobren novi PK (povišan za 3.000 €) – poplačan oktobra 2016 = stroški odobritve + zavarovanja (cca. 800 €)
- Oktober 2016 – odobren novi PK (povišan za 1.300 €) – aktiven še danes = stroški odobritve + zavarovanja (cca. 900 €)
- Januar 2014 – odobren SK (stanovanjski kredit) – poplačan aprila 2017 = stroški odobritve + zavarovanja (cca. 900 €)
- Aprila 2017 – odobren novi SK (povišan za 6.000 €) – aktiven še danes = stroški odobritve + zavarovanj (cca. 900 €)
- Februar 2014 – odobren HK (hipotekarni kredit – torej sta bila sočasno odobrena dva kredita – zelo nevarno – na to opozarjam že vrsto let) – poplačan November 2014 = stroški odobritve + notar (cca. 800 €)
- November 2014 – odobren novi HK (povišan za 13.000 €) – poplačan januar 2016 = stroški odobritve + notar (cca. 800 €)
- Januar 2016 – odobren novi HK (povišan za 23.000 €) – aktiven še danes = stroški odobritve + notar (cca. 850 €)
Poleg tega se lepo vidi, da ima stranka: limit v višini 6.000 €, ki ga je banka po vseh teh kreditih in letih uspela zmanjšati na 5.500 € (to bi res lahko pogojevala in ni, ker je obrestna mera tako zelo lepo visoka), lizingi, kreditne kartice (limiti v višini 1.500 €, 2.000 €, 2.000 € in partnerka limit v višini 1.200 €).
Prosim prepričajte me, da ni šlo za …
OK, dragi finančni svetovalec v banki. Lepo prosim za pojasnilo kako ste lahko v vaši banki sploh podali predlog za odobritev vseh teh limitov, kreditnih kartic in kreditov? Prosim, prepričajte me, da ni šlo za:
- željo po izpolnitvi mesečnih planov (pri vsakem novem kreditu ste lepo računali stroške odobritve, zavarovalno premijo – vse skupaj v višini cca. 4.500 €) ter izpolnjevali kreditne plane – vsak kredit se vam je upošteval kot novi kredit, kljub poplačilu obstoječega,
- željo po pomoči stranki (v kolikor bi ji resnično želeli pomagati, bi ji predstavili plan kako najprej privarčevati varnostno rezervo, del lastnih sredstev za nakup nepremičnine) ali
- najboljši predlog zadolžitve kar jih poznate (prepričana sem, da dobro veste kakšna je varna zadolžitev, saj imate jasne kriterije, usmeritve in nenazadnje tudi zakon).
No, je pa še en razlog zaradi katerega ste morda odobravali vse te kartice … A na tega raje ne pomislim …
In če se sedaj lotim še vrste kreditov, obrestne mere, dobe financiranja … Ah, morda raje ne. Saj sem o tem že veliko pisala … Si res ne želim predstavljati kaj se bo družini zgodilo, ko bo Euribor narastel in kako bodo naslednjih 30 let odplačevali kredite … Pa o tem, da niso ustrezno zaščiteni v primeru najhujšega. In potem ne morem še mimo naziva – finančni svetovalec? Pa banka sploh ve kaj pomeni biti finančni svetovalec? Očitno ne. Nič čudnega, da potem ljudje ne ločijo med bančnikom, finančnim svetovalcem, coachem, upravljavcem premoženja itn.
Dragi bančniki, lepo vas prosim. Imate pravico stranki reči NE. Verjemite mi, da jim boste s tem najbolj pomagali. Jaz sem to naredila (večkrat), ko sem delala v banki, saj sicer ne bi mogla spati. Še več, raje sem prestopila na drugo stran – na stran, ko ljudem pokažeš, da svoje cilje lahko dosežejo tudi brez dolgov. V kolikor pa enostavno ocenim, da bi stranka želela do ciljev mimo vseh varovalk, pa enostavno rečem NE, po tej poti boste morali iti brez mene.
In draga banka oz celo bolje, finančni svetovalec v banki – močno upam, da boste našli rešitev za stranko (vedno jo lahko najdete, če želite), sicer si ne predstavljam kako težko bo nositi takšno breme (predvsem moralno).
Hvala, ker me razumete.
P.S.: No, da pa ne bi zdaj mirno spala, sem na email ravnokar prejela še en klic na pomoč z izredno podobnim postopkom zadolževanja. Hmmmm, naključje?