Zadnje tedne raziskujem in se pogovarjam z mladimi … Kako oni gledajo na denar, kako pomemben jim je status … In tako sem prejela zelo zanimivo zgodbo mladega dekleta, ki je eno redkih, ki ve kaj si v življenju želi.

Ki je delovna, spoštuje ljudi okoli sebe, ima privzgojene zelo dobre delovne navade in kateri ni bilo nič položeno v zibeljko, pa čeprav bi ji lahko bilo. Torej ne gre za to, da ji starši česa niso mogli omogočiti – nasprotno – omogočili bi ji lahko vse in še več. A dobro vedo, da ji s tem ne bi prav nič pomagali … A kaj, ko se je bilo treba vsak dan v srednji šoli srečevati z vrstniki, katerim so starši omogočili čisto vse kar so si zaželeli, pa čeprav je bil njihov uspeh daleč od odličnega.

Ste tudi vi kdaj kaj takšnega doživeli v času, ko ste še hodili v šolo? Jaz se tega dobro spomnim … In to res boli. Takrat. Kasneje, ko odrasteš in pomisliš za nazaj si vesel, ker ti starši tega niso mogli ali pa niso želeli (kar je težje) omogočiti.

Zgodba, ki je definitivno vredna branja in ima zelo dober nauk, če ga le želimo “slišati”. Zgodba, ki bo morda dala misliti vsem staršem, ki pretiravajo z materialnimi dobrinami in mislijo, da se ljubezen izkazuje z denarjem … In nenazadnje zgodba, kjer lahko spoznaš, da ni vse v dragih avomobilih in dobrem statusu … No, jaz sem to vedela že zelo kmalu, pa vi? Se tega zavedate?

Moje sanje… Moj prvi avto!

Komaj sem čakala, da bom dopolnila svoj osemnajsti rojstni dan in končno pridobila vozniški izpit in postala svobodna, ter samostojna. In sem ga! Moje sanje so bile uresničene. Sreča, veselje, zadovoljstvo. Ampak …

Ampak kaj pomeni izpit za avto, brez avta? Nič. Sledilo je razočaranje. Prijateljice so dobile od staršev nove avtomobile, zlate kreditne kartice za bencin ipd. Kaj pa jaz? Moj avto? Moje sanje? Zakaj se je moralo to dogajati ravno meni, hčerki prodajalca avtomobilov? Zakaj mi nista hotela kupiti avta? Težko se je bilo sprijaznit z realnostjo… Zamerila sem očetu, mami, ker mi nista želala omogočiti te sreče. Dati avto, prihajati v šolo z avtom in po možnosti parkirati skoraj direktno pred vhod šole. To svobodo! Njun odgovor je bil zgolj, imaš kolo in svojo pamet, znajdi se.

In borba se je pričela. Znajdi se! Od šole do doma sem imela dobre pol ure s kolesom, po hribih in dolinah, po soncu in dežju. Ker pa kolo ni bil moj prijatelj, sem začela razmišljati kdo vse iz naše šole, je doma v bližini moje vasi. Tako sem spoznavala nove prijatelje, kateri so me z veseljem zapeljali do doma. Ampak dobrote ljudi nikoli ne smeš izkoriščati! Sledilo je vprašanje, kako se jim lahko oddolžim, za njihov prevoz in prijaznost? S tem sem odkrivala, kdo v resnici sem, kaj znam in katere so naše skupne točke. Vsak od nas ima določeno znanje, za katerega mogoče sploh ne ve, ampak z njim lahko zelo pomaga drugim. Oni tebi, ti njim in dobrota je poplačana. Kar ti ostane so novi prijatelji in njihove zgodbe, iz katerih se lahko vsak nauči zelo veliko.

Ker sem delala in študirala v Ljubljani, mi je oče preteklo leto odstopil dober avto, da sem brez skrbi prišla iz ene točke v drugo. Avto je bil moj, dokler ga ni prodal… Moj zadnji avto pa je bil Audi A3. Moj sanjski avto! Rekel je, naj se vozim, ampak bencin je moja skrb. Presrečna! Tako močen občutek sreče… Moj avto, Audi A3. Oh! Ampak smo kmalu prišli na realna tla… Na dan sem prevozila 90 kilometrov, bencinar na plin, poraba dobrih 8,5 l/km… Kaj to pomeni? Nič kaj varčen avto, tankala sem na 3 dni. Moja študentska plača je hitro kopnela… In nekega dne, mojega Audija ni bilo več.

In prišel je dan, ko sem se pri svojih dvaindvajsetih letih prenehala “šlepati” z očetovimi avtomobili. Imela sem svoje prihranke, za katere sem skrbno in premišljeno iz meseca v mesec skrbela. Ampak ni vse tako enostavno kot se sliši… Spet zapleti! Kakšen avto naj kupim? S svojimi prihranki bi si lahko privoščila marsikaj. Elegantno limuzino, z usnjenimi sedeži in še bi lahko naštevala. Misli so mi iz dneva v dan uhajale h avtomobilom znamke Audi… Ampak sem vedela, da bom z nakupom Audija porabila vse svoje prihranke in mi praktično ne bo ostalo nič. Sama pa zelo rada potujem, raziskujem, ter izpopolnjujem svoje znanje na različnih tečajih. Po dolgem premisleku, računanju in zavedanju, kakšna je realnost, sem se odločila za nakup starega Polota. Presenečenje, ja! Ampak ta avto ima vse! Majhno porabo, nove gume, tehnični servis za celo leto, ohranjenost, malo kilometrov, veliko rezervnih delov na trgu, ter zelo majhne stroške.

Težko sem prišla do tega spoznanja… Ampak vedno znova, ko se vsedem v avto, občutim občutek sreče. Moj avto! Končno! In kljub temu, da imam avto, si lahko privošičim praktično vse. Potovanja, projekte in kakšno malenkost zase. Vesela sem, da sem kljub vzponom in padcem, morala čez to obdobje, da mi starša nista popustila in me pripeljala do tega, da sem danes to kar sem. Punca, ki ve kaj si želi in da je za vsako stvar treba vztrajati in verjeti, ter da drage stvari, niso vedno pametna odločitev. Trikrat premisli in vedno glej, da imaš vse za lepo in ugodno življenje.

Mladi in denar …  To je zgodba, ki jo je napisalo danes 23-letno dekle … Zanimivo kako družba vpliva na nas in kako hitro si želimo posnemati druge. In če se tukaj ne znamo ustaviti, le kako se bomo lahko kasneje, ko se osamosvojimo? Če gre na začetku za željo po zlatih kreditnih karticah za bencin in po avtomobilu, za kakšne želje bo šlo pri 30-tih, 40-tih?

Dragi starši, nikar ne delajte eno največjih napak – ne kupujte otrokom stvari za katere še niso dozoreli. Naj si jih sami zaslužijo. Le tako jih bodo najbolj cenili!