Z možem sva oba upokojena, jaz že tri leta, mož pa nekaj mesecev. Najini pokojnini sta skromni. Skupaj namreč razpolagava z 1.100 evri mesečno. Načeloma nama nič ne manjka, dokler…
Dokler na obisk ne pride hčerka, ki naju vedno prosi za kakšen evro.Hči je stara 46 let, ima redno službo (sicer ne veva kakšna je njena plača) ampak glede na to, da si včasih privošči tudi kakšno potovanje, se mi ne zdi, da bi ji šlo slabo. Vedno pa reče, da potrebuje 50 evrov za nekaj, ker ji je ravno zmanjkalo. Če bi imela denarja v izobilju, bi ji dala vse, tako pa … nama teh 50 evrov, včasih tudi dvakrat, trikrat na mesec, naredi precejšnji primanjkljaj in potem prestavljava kakšno položnico v naslednji mesec. Skrbi naju še posebej zdaj pozimi, ko so tudi stroški ogrevanja visoki in si tega ne moreva privoščiti. Kako naj ji pomagava, da ne bova pri tem midva v preveliki zgubi? Kako naj kaj prihraniva? Si ne predstavljam, da bi ji naslednjič, ko bi naju prosila za denar rekla ne. Hvala vam za vaš odgovor. Majda in Ivo
ODGOVOR:
Vsekakor je zanimiv izziv pred vama. Le komu bomo pomagali, če ne svojim otrokom, kajne? Vse bi jim dali, pa čeprav se bomo mi zaradi tega nečemu odrekli. To je v nas samih in to je težko spremeniti. Še posebej, ko so otroci mali … Takrat še toliko težje ne-ustrežemo njihovim željam. Se jih še spomnite? Ko gremo z malčki v trgovino in dobijo velike oči. Potem bi imeli pa igračo, pa liziko, pa čokoladico. In nemočni na koncu navadno popustimo.
Kako naprej?
Pa vendar pride čas, ko se moramo vprašati ali jim na način kot ste ga opisali, resnično pomagamo? Kot ste omenili je hči stara 46 let, torej ne govorimo o malčici ali otroku, ki je finančno odvisen od vas (pa niti ne samo finančno). Ima redno službo, je zdrava. Poleg tega živi drugje … Kaj bi si želeli več? Velikokrat sem že v svojih prispevkih napisala, da se starši premalo zavedamo, da moramo v prvi vrsti poskrbeti zase. Ja, zase. Vem, zdaj bo marsikoga kar streslo in si bo mislil: “Kako zase? Otroci so na prvem mestu! To je sebično! Saj zato jih imamo, da jim pomagamo in stojimo ob strani, ko nas potrebujejo.”
A zavedati se moramo nečesa drugega. Otroci odrastejo in so samostojna bitja. Ena izmed naših glavnih vlog je, da jim pomagamo stopiti na pot samostojnosti. Tukaj ne gre za sebičnost, temveč gre za to, da če zdaj vidva ne bosta poskrbela zase, redno plačevala položnic, si uspela kaj privarčevati za čas, ko bosta potrebovala dodatno zdravstveno oskrbo ali pa morda za kakšno večje popravilo, nakup stroja itn, potem bo tako ali tako na koncu breme padlo na vajino hčerko. In verjemite mi, da bo takrat finančno breme za vašo hčer bistveno večje.
Ji želita resnično pomagati? Potem …
V kolikor ji želita torej resnično pomagati, se najprej z njo iskreno pogovorita. Razložita ji vajino finančno situacijo in prepričana sem, da vaju bo razumela. Obenem jo vprašajta kakšni so njeni izzivi in ali ji lahko pomagata na kakšen drug način. Najslabše je, ko svojemu otroku ali pa bližnjim damo denar (ali posodimo) in potem spremljamo vsak njihov korak. In potem si sami pri sebi mislimo: »Kako gre lahko na dopust, če je brez denarja? Kako mi ne vrne denarja, ko pa ima kar naprej nova oblačila itn.« To navadno potem vodi v slabo voljo in nemalokrat tudi do prepira. Škoda, ker lahko dolgoročno z ljudmi na ta način tudi izgubimo stik.
Če pogovor ne bo uspešen …
V kolikor se hči ne bo želela o tem pogovarjati (kar je precej pogosto), potem bi vam predlagala, da ji morda za začetek kupite katero izmed knjig na temo ravnanja z denarjem. S tem ji bosta dala vedeti, da vama ni vseeno, da je kar naprej brez denarja in ji hkrati pokazala, da rešitev obstaja. Poleg tega bo videla, da ni edina, ki ne zna najbolje ravnati z denarjem in kdo ve, morda na koncu tudi ona vama pokaže kako lahko tudi vidva še kaj prihranita. : )
Predlagam pa, da za začetek prebere e-knjigo TUKAJ, ki sem jo pripravila in, ki ji bo zagotovo odprla oči.
Le pogumno in ne pozabita – če bosta poskrbela zase, bosta poskrbela tudi za vajino hči.