Praktično ne mine dan, da ne bi v medijih zasledili prispevka o ukrepih, ki jih je bankam naložila Banka Slovenije. Na nogah so potrošniki, Združenje bank, mladi in zdaj tudi politiki. Pa je res vse tako črno?
Izzivov je namreč več kot si mislimo. Začne se pa pri tem, da pred CSD skrivamo prihranke.
Med ljudmi že vrsto let velja prepričanje, da je škoda karkoli varčevati (četudi gre za našo finančno varnost ali naše otroke), češ, da CSD (Center za socialno delo) vse vidi in to vpliva na otroške dodatke ter druge olajšave. Res je, CSD marsikaj vidi, pa vendar ni res, da vse tako zelo vpliva na otroške dodatke, na plačilo vrtca idr., da bi se nam splačalo živeti od plače do plače ali celo najemati lizing za avto. Ja, slednjega namreč pogosto ljudje najamejo ravno s tem namenom – da se jim avto ne šteje v premoženje. Pa je to res tako pametna poteza?
Ko smo raje v limitu in plačujemo lizing …
V svoji 20 letni praksi sem videla že veliko primerov, ko ljudje namesto, da bi skušali karkoli privarčevati (ne samo za avto), najamejo lizing in mi na vprašanje zakaj takšna poteza, odgovorijo: “Ker CSD avta potem nikjer ne vidi.”
Uh, si mislim …. In potem jih vprašam: “Kaj se vam ne zdi škoda plačevati vseh teh obresti (in drugih stroškov) le zato, da boste morda (ker niste šli niti nikoli preverit kakšen bi bil dejanski vpliv) dobili deset evrov manj otroških dodatkov mesečno? Na drugi strani boste pa avto preplačali za več tisoč evrov?”
Kakšen je dejanski vpliv avtomobila na izračun?
Štiričlanska družina kupi avto v višini 13.000 evrov. Premoženje se upošteva tako, da se dohodki oseb povečajo za fiktivno določen dohodek, in sicer v višini letnega zneska obresti, izračunanih od vrednosti premoženja. Pri tem se upošteva povprečna letna obrestna mera za gospodinjstva za vezane vloge nad 1 letom do 2 leti za leto pred letom vložitve vloge po podatkih Banke Slovenije (zadnji podatek je 0,37 % iz leta 2018).
Poglejmo si izračun:
Vrednost avta |
V premoženje se NE šteje | V tem primeru se šteje v celoti, ker je znesek višji od min. | Izračun vpliva | Vpliv na skupne dohodke |
13.000 evrov | 28 kratnik osnovnega zneska min dohodka določenega s predpisi | 13.000 evrov | 13.000 x 0,37 % / 12 mesecev = 4 evre na družino / mesec |
4 evre / 4 (štiričlanska družina) = 1 evro / posameznika / mesec |
Kako pa je v primeru lizinga?
Vrednost avta |
Lastna udeležba | Znesek lizinga | Preplačilo na 8 let (EOM 6,8 %) |
Vpliv na skupne dohodke |
13.000 evrov |
Min 20 % = 2.600 evrov | 10.400 evrov | 2.700 evra |
Najmanj 50 evrov mesečno manj v proračunu |
V konkretnem primeru bi zaradi obresti in stroškov lizinga (odobritev lizinga in zavarovanje avtomobila, ki ga navadno preplačamo za več sto evrov letno), plačevali najmanj 50 evrov mesečno več, kot če bi znesek privarčevali. Poleg tega pa glede na gornjo ugotovitev ne bi imeli zmanjšanih otroških dodatkov.
Da ne govorim še o kakšnem limitu, ki gre navadno z roko v roki z lizingom … Škoda, ker ljudje tako radi sledimo neutemeljenim govoricam in tako po nepotrebnem živimo v finančnem stresu, namesto, da bi se pozanimali in preverili kaj je dejansko res.
In podobno se zdaj odzivamo na ukrepe Banke Slovenije
Takoj vidimo kako naj zdaj kar 300.000 Slovencev ne bi moglo najeti kredita, namesto, da bi se ukvarjali s tem kako bomo dolgoročno pomagali mladim, ki rešujejo prvi stanovanjski problem in ljudem, ki imajo nižje prihodke, si ne morejo privoščiti stanovanja, nimajo pomoči s strani bližnjih. Če sem v kaj prepričana sem v to, da krediti NISO dolgoročna rešitev, temveč je to zanka okoli vratu (ukrepi, ki so po mojem mnenju nujno potrebni, sem predstavila že v magistrski nalogi iz leta 2017 ).
Zelo dobro se še spominjam, kako je Banka Slovenija opozarjala banke glede švicarskih frankov. Sama sem bila namreč takrat še v vlogi bančnice in sem delovala na področju financiranja. Takrat se banke in kreditojemalci niso kaj dosti ukvarjali z valutnim tveganjem. Odgovornost je bila enkrat na eni in drugič na drugi strani. Sama sem bila namreč priča, ko stranke niso želele nič slišati o tem, da lahko najem v chf-jih pomeni dodatno tveganje. Ključno jim je bilo, da pridejo do več kredita, kot bi ga dobili v primeru, če bi bil vezan na Euribor (nič kaj dosti ni drugače zdaj, ko se pogovarjam s strankami glede fiksne in variabilne o.m.). In potem tudi primeri na drugi strani – ko bančniki niso opozarjali na tveganje.
Potem, ko je prišlo do “švicarskega šoka”, pa je zavladala panika. Si jo ponovno želimo?
Dva večja ukrepa s strani Banke Slovenije
Izpostavimo dva večja ukrepa zaradi katerih je završalo:
- prvi je omejen na ročnost kredita (najdaljša doba bo tako 84 mesecev) in
- drugi pogoj, je omejen na višino mesečne obremenitve.
Marsikdo je ob teh dveh ukrepih s strani Banke Slovenije zastrigel z ušesi in se vprašal ali bo zdaj sploh še lahko kdo najel kakšen kredit oz. kje ga bodo ljudje najemali po novem, če jim ga banke ne bodo odobrile. Glavni “krivec” za to je ukrep, ki omejuje kreditno sposobnost tistih, ki imajo vzdrževane člane.
Ukrep, ki kliče po skrivanju vzdrževanih članov
Ljudi je v večini najbolj zbodla informacija, da bodo banke morale pri izračunu kreditne sposobnosti upoštevati tudi število vzdrževanih družinskih članov (tudi mene, priznam). Vsak vzdrževani član bo namreč zmanjševal kreditno sposobnost za 231 € (informacija s strani Banke Slovenije TUKAJ) tako, da bi se potemtakem zadolževati lahko začeli pri cca. 905 evrov mesečnega dohodka (ob povišanju neto plače z januarjem 2020, bo ta znesek znašal 931 evra). Marsikdo, ki ima nižje prihodke se je potem vprašal ali naj banki sploh pove za otroka ali pa ta podatek raje zamolči.
Pa ga lahko zamolčimo? Če gledamo z vidika, da moramo banki podati vse resnične informacije, ne. Če pa gledamo z vidika, kaj banka vidi, pa niti ne. Seveda pod pogojem, da ne bi prejemali otroškega dodatka ali pa iz TRR plačevali npr. vrtca ali šole. Skratka, da iz dokumentov, ki jih predložimo za kredit, banka ne more razbrati ali imamo otroka ali ne. No, ampak tega seveda nikakor ne priporočam.
900 evrov plače in dva otroka. Je sploh odgovorno najeti kredit v višini npr. 25.000 evrov?
Bolj kot to, da zdaj panično opozarjamo na to kdo vse ne bo mogel priti do kredita se raje vprašajmo kje je odgovornost kreditojemalcev in na drugi strani bank.
Poglejmo si konkreten primer osebe, ki ima dva otroka, ima 900 evrov neto plače, plus dodatke v višini 150 evrov (skupaj 1.050 evrov). Si predstavljate, da takšna oseba najame kredit v višini 25.000 evrov (za nakup avtomobila, pa nekaj za obnovo stanovanja, ki po možnosti ni njeno idr.), na 10 let? Kar je bilo do tega ukrepa čisto realno in izvedljivo (gre namreč za enega izmed resničnih primerov) in je znašalo cca. 260 evrov mesečno. Potem pa kredit začne odplačevati… Vsak mesec, mora poleg kredita plačati še vrtec, gorivo za avto, pa hrano in stroške bivanja … Je to življenje, ki ga želimo privoščiti ljudem? Ne, verjemite mi da ne, ker to ni življenje, temveč životarjenje. In takšna oseba res NIKOLI ne bo mogla kupiti nepremičnine, ker ji kot prvo nikoli ne bo uspelo ničesar privarčevati in kot drugo, bo ob naslednji proračunski bombi, potrebovala limit, nov/dodaten kredit itn in bo doživela finančni zlom.
Mladi na nogah – se sploh zavedajo nevarnosti zadolževanja?
In ko zdaj poslušam predstavnike mladih, ki so tako proti ukrepom … Ni težava v okvirjih, ki naj bi se jih držale banke, težava je v tem, da so nepremičnine (še posebej v Ljubljani) tako drage. Če mene vprašate – precenjene! Kot bi živeli v Nemčiji in imeli nemške dohodke.
Mladi, si sploh predstavljate kaj pomeni kupiti npr. stanovanje v znesku 100.000 evrov (pri čemer kaj dosti za to ne boste dobili)? Pa si poglejmo, konkretno:
Ker banke ne odobrijo 100 % financiranja, bi morali najprej najeti kredit v višini 80.000 evrov (na max dobo bi to znašalo 345 evre) in potem dodatno še najmanj 20.000 evrov (prištejemo še obrok v višini 110 evrov na 2o let preko zavarovalnice) in smo v praznem stanovanju oz. ne bomo nič spreminjali in samo upamo, da bo oprema zdržala še naslednjih nekaj let. Plača znaša recimo 1000 evrov + dodatki v višini 150 evrov. In zdaj vas vprašam – si upate podpisati kreditne pogodbe? Jaz ne – nikoli. Še posebej ne brez 0 privarčevanih sredstev za hude čase.
Za tiste, ki morda ne vedo …
Najhujša je kombinacija, ko najameš 100 % financiranje za nakup stanovanja, potem pa bodisi izgubiš službo ali pa zboliš in obenem vrednost nepremičnine pade. Naenkrat so obveznosti kredita višje kot je vrednost nepremičnine, kredita ne moreš odplačevati … Prodati pa tudi ne, saj bi dolgovi ostali. Te nočne more si nihče ne predstavlja in navadno na njo nismo opozorjeni. In koga lahko krivimo za nastalo situacijo? Vedno potem krivimo banke!
Zanimivo … Danes jih pa s takšnimi izjavami in “protesti” enostavno prosimo, da nas spravijo v takšen položaj!
Na tem mestu morda opravimo še z enim večnih mitov; Nepremičnino je bolje kupiti kot najeti
V čisto novi knjigi z naslovom ADIJO, FINANČNI STRES, sva z Mitjo (mojim soprogom) na konkretnem primeru pokazala v katerem primeru se bolj splača najem in v katerem nakup. Na konkretnih številkah sva dokazala (in nisva edina), da nikakor ne moremo spet kar splošno trditi, da je nakup bolj smotrn. Morda iz psihološkega vidika, ko lahko rečemo, da je nekaj “naše.” Nikakor pa ne iz finančnega vidika ali iz vidika varnosti. Dejstvo je, da nikoli ne smemo kupovati nepremičnine za vsako ceno in še posebej ne, če na tako velike obveznosti nismo pripravljeni. Ja, tako je. Na obveznosti se je potrebno pripraviti, če si želimo varne prihodnosti.
In če se vrnemo nazaj k ukrepom Banke Slovenije …
Vedno imamo prostor za izboljšave in to velja tudi glede ukrepov. Sama menim naslednje:
- Ni ključno število vzdrževanih članov in pa neto plača. Ključna je celotna finančna slika posameznika/družine in na to že vrsto let opozarjam. Za vsakega bi morali narediti jasen načrt financiranja z vključenimi možnimi scenariji in mu na podlagi tega načrta tudi prikazati kakšna zadolžitev je smotrna. Upoštevati bi morali tako vse prihodke, kot na drugi odhodke in obvezno vključiti varnostno rezervo.
- To, da banke ne vedo kam gre gotovinski del kreditojemalca ni prav, saj mu s tem ne pomagajo. Vem, ljudje si tega ne želijo in si mislijo: “Kaj koga briga za kaj bom porabil denar. Saj ga bom vrnil z obrestmi vred.” Pa vendar … Če resnično želimo obvarovati ljudi pred morebitno prezadolženostjo, bomo morali vedeti prav vse.
- Takšen ukrep bi moral veljati tudi za lizingodajalce, pa na žalost ne. Večkrat sem namreč videla primere, ko so imeli ljudje minimalno plačo (danes 670 evrov) in lizing v višini npr. 250 evrov. Potem temu strošku prištejemo še strošek goriva v višini 140 evrov, pa servis, vinjeto, pnevmatike in kaj hitro pridemo do tega, da je oseba samo za avto plačevala krepko čez 400 evrov. Seveda je potem kaj hitro zmanjkalo za stroške bivanja, hrano itn. Če je kje potrebno resnično takoj ukrepati, je to področje lizingov.
Bodimo realni in ne sodimo prezgodaj
Dejstvo je, da kot poroča Banka Slovenije, povpraševanje po potrošniških kreditih v zadnjih letih precej narašča. Gre v večini za kredite, ki so namenjeni za nakup dobrin, s kratko življenjsko dobo. To pomeni, da si nekaj kupimo in čez leto, dve ali celo prej, ugotovimo, da tistega denarja nimamo več, dobrino, ki smo si jo kupili nam ne pomeni kaj dosti, imamo pa kredit, ki ga moramo plačevati še 5, 7, 10 let. In kaj se zgodi, če izgubimo službo? Ali pa nas preseneti še kakšna druga proračunska bomba kot je npr. okvara pralnega stroja ali pa še huje – zbolimo in naši prihodki padejo za 20, 30 %!? Takrat je navadno potem kriva banka … A roko na srce, za zadolževanje moramo v prvi vrsti odgovornost prevzeti mi sami.
Zadolžujmo se odgovorno
Vse preveč se “pahamo” za dobrinami, ki v resnici niso nujno potrebne za življenje in premalo naredimo za to, da bi poskrbeli za varno finančno prihodnost. Ko nam gre dobro, si s krediti res ne moremo in NE SMEMO še dodatno umetno dvigovati standarda (točno to namreč delamo z najemanjem potrošniških posojil). Takrat, ko nam gre dobro, bi morali dajati na stran. Če pa ne moremo dajati na stran, pa moramo narediti vse kar je v naši moči, da situacijo spremenimo (a to je že tema za drugi blog).
Nikoli namreč ne bom pozabila gospoda pred leti, ki mi je pisal (med ležanjem v bolnišnici):
“Ko nam je šlo dobro, smo najemali kredite. Zdaj, ko nam gre slabo, pa jih ne moremo odplačevati. Že več mesecev sem na bolniški in v tem tednu bom na vrsti za operacijo. Zdaj mi je žal, da smo najemali kredite, saj bi bilo lahko čisto drugače.”
Torej, zakaj smo toliko proti varovalkam, ko pa le-te omogočajo, da ob naslednji krizi ljudje ne bodo pahnjeni v bedo? Si želimo spet na tisoče zgodb, ko ljudje ne bodo imeli za kruh, ko bodo razmišljali o samomorih? Da ne govorim o trpljenju otrok.
Edino, če si država želi zadolžene ljudi
Ko v zadnjem času spremljam izjave nekaterih politikov se vprašam: “Kaj si res prav želimo zadolžene ljudi?”
Zakaj jih raje ne spodbujamo kako čimprej iz dolgov in damo ljudem za to vsa potrebna orodja in znanja?
Zakaj jih že v šolah ne učimo o tem kateri so dobri krediti in kateri tisti slabi? Kakšne posledice lahko nosimo, če kredita ne moremo odplačevati.
Kateri stanovanjski kredit je še tisti, ki je varen itn.
Hmmmm. Je pa res, da ko imamo enkrat zadolžene ljudi, z njimi veliko lažje “upravljamo”. Nenazadnje navadno tudi delodajalcu potem ne upamo ničesar reči, saj se bojimo, da bi izgubili službo, ki jo tako nujno potrebujemo – da lahko plačamo kredite. : (
Zdaj pa res za konec …
S preveč, ampak res preveč zgodbami se dnevno soočam zadnjih 7 let, ko ljudje (tudi mladi med njimi) ne morejo živeti, ker so šli v dolgove nepripravljeni, nekateri (predvsem mladi) nepremišljeno. Banka jim je prijazno pomagala in jih brez vprašanj zadolžila. Danes pa se borijo, ne samo z enim, dvema, tremi … celo s štirimi krediti in več. Ne vidijo izhoda in nekateri razmišljajo celo o samomoru. Ja, in to je realnost dragi moji. Ne zatiskajmo si oči pred tem in predvsem ne bodimo tako zelo prepričani, da se nam pa kaj takšnega ne more zgoditi.
Torej, vsak naj bo najprej iskren do samega sebe in naj se vpraša kje je meja zdravega zadolževanja. V kolikor pa sam tega ne ve, pa mu bo morda v pomoč eknjiga z naslovom “Naj vas krediti ne pokopljejo!”
Ana
P.S.1: Mimogrede – tudi midva s soprogom sva precej časa živela v najemu. Nisva imela nobene finančne podpore od doma, niti s strani države. Oba z nizkimi dohodki (jaz še kot študentka, on kot zaposlen). A sva se zavedala odgovornosti, varčevala in počasi povečevala tudi najin standard. Tako, da … Vse se da, ampak počasi in predvsem z glavo!
P.S.2: Za tiste, ki zdaj razmišljate o tem, da bi kupili nepremičnino – zdaj tako ni pravi čas za nakup, zdaj je čas za prodajo. Imate torej še čas, da postavite temelje in greste potem varno v nakup.