Hvala gospa Ivanka. Tokratni naslov “S polno p…. lahko komentiraš,” je namreč vaš komentar na enega mojih zapisov. Ali ima gospa Ivanka prav ali pa je le-ta šel preko meje dobrega okusa, presodite sami.

Je pa res, da so običajno komentarji odraz nas samih.

Menim, da bi nas moralo tako ali tako skrbeti nekaj drugega …

Tokrat se bom namreč osredotočila predvsem na to, kako različno ljudje delujemo in kako nevarno je lahko naše razmišljanje. Napačno razmišljanje nas namreč lahko kaj hitro pripelje do situacije iz katere se je zelo težko izviti. Črne misli, iskanje tisoč in enega razloga zakaj se nekaj ne da, nenehno iskanje krivde v drugih. Uh, to je nekaj česar bi se morali bati …

Pa si poglejmo konkretne primere:

“Vzemite minimalca pa dokažite, da se da …”

Dejstvo je, da bo minimalna plača vedno minimalna plača, pa čeprav bi jo uzakonili na npr. 2.000 evrov. Vi mislite drugače? Potem predlagam, da preučite kakšno študijo, kjer so ugotavljali, kakšen vpliv ima povišica na naš standard, na naše življenje … koliko časa traja ta občutek “imeti več” in kako hitro smo na istem, kot smo bili prej ali še na slabšem, saj se običajno hitro dodatno zadolžimo in je breme kaj hitro preveliko.

Po drugi strani pa … Je kdo od tistih, ki so na minimalni plači in tako “udrihajo” pomislil na to, da je minimalna plača še vedno bistveno več kot pa 0 evrov, kot imamo zagotovljen mesečni prihodek vsi podjetniki in je vse odvisno od nas? No, pravzaprav nimamo niti 0 evrov … Mesec začnemo z minus 400 evri (kot znašajo minimalni prispevki za pokojnino, ki je po vsej verjetnosti sploh ne bomo videli). In te prispevke moramo plačati, ne glede na to ali smo kaj zaslužili ali ne … In pozor! Nihče od nas se prav nič ne pritožuje! Nasprotno, delamo in smo ponosni na to, kaj delamo. Živimo svoje poslanstvo in smo se zavoljo tega bili celo pripravljeni odreči še višjim plačam v ustaljenem sistemu. Ja, pripravljeni smo se bili odreči socialni varnosti in prevzeti tveganje. Morda je čas, da poizkusite to vsi tisti, ki niste zadovoljni s svojo plačo.

“Imej ti dva kredita, dva otroka pa me zanima kok poceni boš plačevala tud vrtec …”

Dragi moji … Kdo je tisti, ki se odloči imeti otroke? Sama nisem niti upala razmišljati o tem, dokler nisem imela osnovnih pogojev. Otroci so NAŠA odgovornost in MI moramo prevzeti tudi finančno breme. Oni niso prav nič krivi za našo situacijo. Tudi vrtci in šole ne … Se sploh zavedate v kakšni državi živimo in kako drago bi lahko plačevali šolanje naših otrok? Ogromno Američanov dolg iz časa študija plačuje še vse svoje življenje …

Poleg tega pa … Dva kredita in minimalna plača? Ljudje pogosto pozabijo, da “minimalna” plača v resnici ni minimalna, saj bi morali znesku, ki ga dobijo na trr prišteti obrok kredita (navadno vsaj en obrok, če imajo dva pa celo oba). Banke namreč ne odobrijo dodatnega kredita pod minimalno plačo. A to se ljudem ne zdi pomembno, čeprav je kar naenkrat plača v v resnici 1.000 evrov neto. Ne zdi se jim niti pomembno, da dobijo regres, pa vrnjeno dohodnino, pa otroške dodatke … To je tudi denar, a zakaj bi to omenjali, če se pa lahko naredimo veliko bolj uboge in napišemo, da imamo minimalno plačo, ki v resnici to ni. Tudi sama imam otroka, ki je bil v vrtcu, zdaj je v šoli in verjeli ali ne – NIKOLI nisem niti oddala vloge za otroške dodatke, pa čeprav bi jih glede na sistem čisto upravičeno prejela. In zakaj ne, če mi to pripada? Ker drugi to bolj potrebujejo kot jaz. Me prav zanima, koliko je še takšnih, da ne vzamejo tistega kar jim pripada? Ne prav veliko, vem.

Izziv, ki ga ljudje ne upajo sprejeti …

Velikokrat sem že tiste, ki me sprašujejo kako preživeti s 600 evri plače, pa 700 evri, pa z dvema kreditoma … izzvala, da mi pošljejo celo finančno sliko in v 99,99% je nisem prejela. Kljub temu, da sem bila pripravljena brezplačno predlagati rešitve. Je pa res, da sem imela vedno dva pogoja (ju imam še vedno):

• da mi takrat, ko me nekdo takole “javno” izzove, dovoli celotno rešitev, s celotno finančno sliko tudi “javno” razkriti, saj bi s tem pomagali tudi drugim in
• da bo implementiral rešitve, ki mu jih predlagam.

A se zalomi … Saj se v večini ljudje takrat zavedajo, da gre zares in da ti podatki, ki jih navajajo bodisi niso točni in/ali si v resnici niti ne želijo slišati rešitve, ker niso (še) pripravljeni ničesar spremeniti.

“… tako nekako razmišljajo bogati, ko svetujejo revežem”

Kaj ko bi se kdo vprašal ali so morda tudi bogati nekoč bili reveži? In ker se s tem položajem niso sprijaznili in so preveč trpeli, so začeli iskati rešitev … Bi se raje učili od tistih, ki nimajo nič? No, tudi takšni obstajajo – obljubljajo gradove v oblakih, sami pa imajo blokirane račune. In ljudje jim verjamejo, jih celo častijo … vse zato, ker slepo verjamejo, da bodo obogateli čez noč in se bo njihova situacija spremenila. Dragi moji, to ne obstaja! Ne v svetu osebnih financ! Pot do finančnega miru ni enostavna, je pa takrat, ko pridemo na cilj toliko slajša. In prav je, da ni enostavna, sicer bi svoje napake ponavljali znova in znova … Ja, pohlep – nevarnost št. 1.

Vem kaj pomeni iti lačen spat

Sama zelo dobro vem kaj pomeni, ne samo, da zvečer nimaš kaj jesti (ko si delaš zalogo, kaj če jutri spet ne boš imel dostopa do kuhinje), temveč tudi kako je, ko moraš bežati od doma (a to je že druga zgodba – več o moji osebni zgodbi tukaj). Natančno vem tudi, kako je delati 12 ur dnevno, poleg študija, ki ti ga starši žal niso mogli omogočiti … Vem kako je, ko na poti v pisarno, pri 20-tih letih padeš v nezavest, se pobereš in delaš naprej, kot da ti ni bilo nič, saj delo potrebuješ in res ne želiš manjkati niti ene ure (kot študent si plačan na uro).

Zelo zgodaj sem že okusila, kako grenko in temno plat ima lahko življenje in to vse sem sprejela z odprtimi rokami. Danes so vsi prispevki opozorilo na to, da še danes ukrepate in nekaj naredite – jutri bo namreč res lahko že prepozno. Nasveti, ki jih dajem niso zato, ker sem “pametna”, temveč zato, ker že 20 let spremljam in rešujem različne zgodbe, do katerih po mojem mnenju NIKOLI ne bi prišlo, če bi ljudje mislili že prej in bili bolj odgovorni.

Sicer pa – kdo je sploh bogat? Kako merimo bogastvo? Jaz osebno ga ne skozi denar, temveč preko notranjega miru.

“Pa daj primer kako šparat, če ima kdo recimo 700 €.”

Dragi moji, daleč od tega, da je vse v “šparanju” … Zelo veliko je v tem, kaj mi naredimo za to, da bi bila naša finančna slika drugačna. Kaj smo naredili npr. za to, da bi imeli višje prihodke? Gotovo je veliko lažje grajati vse okoli sebe … Pa ste se vprašali kdo je primarno odgovoren za trenutno situacijo v kateri se nahajamo (vsak posebej)? Država, delodajalec, (bivša) žena/mož/tašča? Ali pa morda politiki, sistem? Jaz za svojo situacijo vem oz. priznam – jaz sama sem primarno odgovorna. In, če vas slučajno zanima – jaz na svojo pokojnino s strani države niti ne računam, temveč bom zanjo poskrbela sama. Nikakor si namreč ne želim priti v situacijo, v kateri so danes upokojenci in je resnično grozljiva. A to bo potrebno rešiti sistemsko … To je tisto na kar pogosto opozarjam – pri denarju ni prav veliko popravnih izpitov in verjamem, da bi marsikateri upokojenec v preteklosti ravnal drugače, če bi vedel kaj ga čaka.

Sicer pa ne smemo pozabiti na dejstvo, da nikoli ne bomo imeli vsi enakih prihodkov. Naš “input” je namreč različen. Bi bilo vam prav, da imajo vsi vaši sodelavci enako plačo kot vi? Ali pa, da imajo vsi enako pokojnino – ne glede na odgovornost, delovno dobo itn.? Sem prepričana, da ne in o tem se v službah celo najraje govori: “Kako ima lahko on/a višjo plačo kot jaz, pa naredi manj?”

Znanje, znanje in še enkrat znanje …

Ne glede na vse komentarje sem še vedno mnenja, da je investicija v znanje ključna. Marsikatera družina se ne bi znašla v stiski, če bi ljudje že prej imeli ustrezno orodje in znanje, ki bi jim pomagalo poskrbeti za finančno varnost. To, da nekdo izgubi streho nad glavo, ker je npr. oče v družini zbolel in je družina ostala brez prihodkov ali pa huje, se je nekdo celo smrtno ponesrečil bi lahko preprečili z ustrezno zaščito. To, da izgubimo službo in smo nekaj mesecev brez prihodkov tudi lahko omilimo. Danes lahko začnemo tudi skrbeti za svojo pokojnino … Je pa res, da izgradnja finančne varnosti ni nekaj kar lahko naredimo čez noč. To je nekaj kar gradimo od prvega dne, ko dobimo prve prihodke.

Ljudje smo res zanimivi …

Če je nekdo uspešen, ni ok.

Če je zdrav ni ok.

Če dobro zgleda, ni ok.

Če je izobražen ni ok.

Če je nasmejan, ni ok.

Če je srečno poročen, ni ok.

Vedno nekaj najdemo.

Kaj pa nam bi bilo sploh ok?

To da smo vsi nesrečni?

Da se komaj prebijamo iz meseca v mesec?

Da nihče nima službe?

Da samo “jamramo”, smo doma in čakamo …. na višje plače, na boljše življenje …

Če je to smer v katero gremo, potem bo potrebno resnično razmišljati o selitvi …

Čas je, da začnemo iskati rešitve!

Si želite iz povprečja? Potem naredite več kot naredi človek v povprečju!

Si želite sprememb? Potem bodite vi prva sprememba!

Se želite premakniti? Potem se premaknite! Ja, vi! Nihče drug se ne more namesto vas! To, da boste samo čakali in upali je slaba strategija. Čas namreč teče …

In za konec vsem tistim, ki se kljub vsemu napisanemu še vedno strinjate z naslovom tega bloga

Ne rabite brati mojih oziroma mojim podobnih zapisov, člankov v medijih, resničnih zgodb z rešitvami ali knjig kot so Na pomoč! Kako naj ravnam z denarjem ali pa Anini finančni recepti ali pa …. ups, te nove še ne smem razkriti. : (

Ne, niti vam ni treba investirati v svoje znanje – bodite enostavno to kar ste, tam kjer ste, še naprej iščite izgovore, bodite nevoščljivi tistim, ki jim je uspelo in upajte na čudež. A vedite, upanje je slaba strategija.

Ana